O MENI
Ime mi je Nataša Grom Jerina. Po izobrazbi sem pravnica, v Sloveniji pa pomagam voditi pisarno Slovenske veteranske avto-moto zveze (www.svamz.com), ki danes združuje že več tisoč članov, ljubiteljev starodobnih vozil. Sem urednica revije Avto Motor Classic in soorganizatorka več odmevnih domačih in mednarodnih prireditev. Sodelujem s številnimi tujimi specializiranimi revijami, za katere pišem članke, in mednarodnimi organizacijami s področja ohranjanja tehniške dediščine. Pomagam voditi družinski muzej, ki sta ga leta 1997 odprla na Vranskem starša, to je Muzej motociklov Grom (www.muzej-motociklov.com). Na mednarodni ravni delam v sklopu organizacije FIVA (www.fiva.org), ki združuje danes že več kot 2 mio posameznikov lastnikov in ljubiteljev starodobnih vozil iz celega sveta. V FIVA sem podpredsednica, prav tako predsedujem Kulturni komisiji in komisiji za mlade ter sem zunanja sodelavka Komisije za motocikle.
2021 sem prejela priznanje Horus, slovensko nagrado za družbeno odgovornost za delo z mladimi doma in v tujini na področju ohranjanja in popularizacije tehniške dediščine.
Leta 2022/2023 sem se vpisala na podiplomski doktorski študij program Študij kulturne dediščine – mednarodni program- , ki se izvaja v sodelovanju z Univerzo IUAV iz Benetk.
O STRANI
V Indiji so ženske dobile možnost bančnih posojil še le pred kratkim, vsaj tako so mi pripovedovale gostiteljice v času mojega potovanja v to izjemno zanimivo in polno kontrastov deželo leta 2019. S posojili so dobile možnost nakupa majhnih poceni skuterjev, ki so jim spremenila življenja. “Osvobodile” so se. Indijke sicer še vedno ostajajo pretežno skrbnice doma, sama poroka in moški jim krojijo usodo, a nakup skuterja jim je omogočil premikanje iz ene vasi v drugo, vožnjo do trgovine, prevoz otrok do šole, obisk prijateljice… Res je: Indija je popolnoma drug svet in tamkajšnje ženske so se naučile živeti tako kot jim veleva tradicija, v kateri so le našle svojo srečo, a od nas je ta način dojemanja ženske tako oddaljen, da ga zelo težko razumemo in sprejmemo.
Svoj prvi avtomobil VW 1200 sem dobila takoj pri 18-ih letih in že se vozila iz šole v Ljubljani domov na Vransko. Svoj motor Nimbus Sport 1939 sem začela voziti pri 14-ih letih… Samoumevno se mi je zdelo, da bom pri 18-ih vozila avtomobil. Danes, ko sem že videla nekaj sveta, sploh pa po potovanju v Indiji, kjer se svet deli na tiste, ki imajo vse in tiste, ki nimajo nič, sem začela gledati na to, da imam “neomejene” možnosti uporabe vozila, nekoliko drugače. Ugotavljam, da dejansko pomeni avtomobil tudi meni svobodo. Ne gre samo zato, da se lahko premikam od točke A do točke B, ampak gre za to, da sem neodvisna od drugih. Ko moram ali si želim kam, enostavno grem…
Zanimivo je, da sem se dejansko še le po tem kratkem potovanju po Indiji začela vedno bolj poglabljati tudi v vprašanja, kako so dojemale pojav avtomobila ali motocikla ženske pri nas, tu doma, v Sloveniji. Kdo so bile prve voznice? Prve, ki so si upale pomiriti z moškimi tudi na dirkah? Revije in knjige so polne zapisov o moških dirkačih, pa inženirjih, oblikovalcih, pa ustanoviteljih družb,… Le redko zasledimo kaj napisanega o ženskah, ki so bile aktivne v avto-moto sceni nekoč. Katera je bila dovolj (pre)drzna, da se je uprla in dokazala, da ni samo za štedilnik? Še danes velja ženska za nekaj drugačnega in drznega, ko se pojavi na motociklu ali v športnem avtomobilu. Kako zelo drugače so to dojemali opazovalci pred desetletji, ko se pojavi v avtomobilu ali na motociklu voznica ženska? Je bila ta ženska pogumna, (pre)drzna ali enostavno nora? Nešteto vprašanj, na katere iščem odgovore…
Internetno stran tako ustvarjam prav z namenom ozaveščanja in krepitve spomina na vse tiste ženske, ki so si upale in si upamo narediti nekaj drugačnega. Pisala bom o ženskah, ki se niso obremenjevale o tem, kaj se o njih govori, ampak so živele; o ženskah, ki so premikale meje, o ženskah, ki si zaslužijo svoje mesto v zgodovini… Pisala pa bom tudi o svetu starodobnih vozil, o svetu, v katerega sem vpeta vsak dan, zaradi poklica, zaradi družinske dediščine, zaradi strasti.
»Življenje treba živeti in vselej moramo biti radovedni. Nikdar, iz nobenega razloga ni treba življenju obrniti hrbta.« (E. Roosvelt).