Od Solkana Do Sveta: Leonova Zgodba In Kako Se Je Vse Začelo
16. maja, 2025
Leona Poberaja lovimo za snemanje oddaje Legende že leto dni. Verjetno gre za enega najbolj aktivnih 79. letnikov, kar jih poznam. Vpet v dinamično življenje doma, kot del podjetja, ki ga vodi s sinom Mihom, in pa s spremljanjem vnuka Oskarja na karting dirke po svetu, ga je res težko uloviti z nekaj urami prostega časa. Ampak z nekoliko vztrajnosti nam je sredi aprila končno uspelo.
Ko se pojavimo na Leonovem dvorišču v Solkanu in mu predstavim ekipo, ki ga bo posnela, ni bil najbolj navdušen. Nekoliko smo ga presenetili z izjavo, da bi ga radi posneli v domačem okolju; trenutek zadrege, saj jim je voda zalila parket, in posledično je hiša bila kot gradbišče, ker so se ukvarjali s sanacijo škode. Potolažili smo ga, da se pač naj ne obremenjuje s tem, saj ne rabimo veliko, le miren kotiček, njega in nekaj starih slik.
Povedati pa je treba, da nas je pričakal s stilom: jakna in majčka z logotipom Lotusa. Tako on kot sin Miha sta strastna navdušenca nad znamko Lotus. V garaži se skriva kar nekaj lepotcev te angleške znamke, katere zgodovina se je začela v petdesetih letih prejšnjega stoletja in je znana predvsem po športnih dirkalnih avtomobilih. Čisto nov je še le pred kratkim prišel v njihovo hišo: Lotus Esprit, da taisti model, kot ga je vozil James Bond v filmu The Spy who Loved me, pove Miha, ki se nam je pridružil nekoliko kasneje. Kar pa smo seveda spretno izkoristili, saj smo nekaj besed v intervjuju spregovorili tudi z njim.
Predno sem prepustila intervju Aneju in Teji, da sta za SVAMZ pripravila oddajo Legende, sem v zmedi priprav luči in kamer, izkoristila trenutek in na hitro izprašala Leona, kako je potekala njegova motoristična kariera. O Poberajevi motociklistični karieri se je pisalo in govorilo relativno malo, čeprav je prav tako zanimiva kot pozneje njegova avtomobilistična. Vsi ga bolj kot ne namreč poznamo kot voznika relijev, najprej z njegovim Austin Mini Cooperjem S 1300, potem z Zastavo 101. Leon je bil namreč v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja eden od najhitrejših voznikov v takratnem državnem prvenstvu. Udeležil se je tudi znamenitega relija na Monte Carlu, za katerega ideja je prišla od njegovega sovoznika Marka Kožarja. Veliko večino svoje dirkaške kariere je prevozil potem kar z ženo Marjetko, ki mu je bila na skoraj vseh dirkah tudi sovoznik.
Vsi, prav vsi Poberajevi so okuženi z avto-moto športom že od nekdaj.
Že Leonov oče, Etbin Poberaj, ki je bil eden izmed štirih pobudnikov za ustanovitev kluba AMD Gorica, je bil prav tako moto dirkač. Tako je npr. na prvi uradni dirki na Goriškem, 4. julija 1948 na progi Solkan – Trnovo v kategoriji 500 sport bil zmagovalec prav Etbin Poberaj.
Šele 1950 se je na ulicah Nove Gorice odvila prva cestna dirka motoristov na krožni trasi, ki je bila dolga dobrih pet kilometrov. Kot so zapisali v zborniku ob 70-letnici AMD Gorica, je rekord proge takrat postavil Mirko Gorjup s povprečno hitrostjo 69 kilometrov na uro.
Svojo motociklistično kariero je začel Leon že pri petnajstih letih, leta 1961. Ker seveda še ni bil dovolj star za dirke (pogoj za udeležbo je bila takrat starost 16. let) je iz prve dirke praktično letel domov po očetovo podpisano dovoljenje, da se jo je lahko udeležil na svojem motociklu Garelli, s katerim je dirkal prve dve leti. Nadaljeval je z Guazzoni SS. Kot ljubitelj motorističnih dirk je zahajal v Opatijo že nekaj dni pred dirko in z veseljem čistil motorje nekaterim dirkačem ko sta (Taveri, Rudolf Kuntz). Na eni izmed dirk v Opatiji, je pri enem izmed tekmovalcev in sicer Rudolfu Kunntzu že takrat opazil, da ima njegov cilinder na motorju znamke Kraidler višje od svojega Guazzonija. V želji po predelavi svojega Guazzonija je ugotovil, da to ni mogoče. Odločil se je, da odpotuje v Milano v tovarno, da si svoj cilinder na Guazzoniju priredi tako, kot je to videl pri Kuntzu. V tovarni spozna Franca Ringhinija, takrat enega največjih ekspertov za dvotaktne motorje, kakor tudi odgovornega na oddelek dirk pri Guazzoniju. Spoznal ni samo Ringhinija, ampak tudi dirkača Eugenija Lazzarinija. Ker sta oba tekmovala v kategoriji Junior, jima je Leon preko društva priskrbel povabilo v Novo Gorico na dirko, da sta lahko prišla. S seboj sta pripeljala še Guazzonija SS, s katerim je Leon tudi dirkal. Na žalost Leonov motor ni mogel konkurirati Tomosom. Ringhini je na takratni dirki v Novi Gorici s svojim Guazzonijem zmagal. Kategorijski rekord proge je dosegel Franco Ringhini leta 1968 na Guazzoniju s 86,538 km/h.
Guazzoni je italijanska tovarna, ki je obratovala med 1935 in 1978. Tako kot večino italijanskih znamk v poznih petdesetih, je tudi Guazzoni-ja prizadela depresija. Ringhinija je k sebi povabila tovarna Morbidelli, ki je prav takrat postavila znotraj le te posebni oddelek za dirke in potrebovali so strokovnjaka pri razvoju dirkalnih motociklov.
Leta 1965 je bilo na startni listi za razred do 50 ccm bilo prijavljenih 9 dirkačev. Kar sedem jih je imelo Tomosove motorje, dva izmed njih novejši specialki D7, pet pa modele D5. Gennaro Zuccaro iz italijanske Gorice je uporabljal motor znamke Mondial SS, Leon Poberaj iz AMD Gorica pa Guazzoni SS. Leta 1967 na Pokalu treh pokrajin odpeljal Ringhini kot najboljši Italijan, saj je zmagal v razredu do 125 ccm.
Že leta 1969 so na dirko za Nagrado NG prišli Ringhini in Lazzarini in s seboj pripeljali tri Morbidellije. Enega izmed treh je vozil tudi Leon. Na tej dirki je na tretje mesto pripeljal na Morbidelliju s časom 23:08:8 in povprečno hitrostjo 85,541 km/h Ringhini Franco, na enakem motorju je do četrtega mesta prišel Eugenio Lazzarini, ki je za stopničkami zaostal 12,5 sekund in je povprečno vozil 84,778 km/h. Na žalost je Leon takrat odstopil.
Tovarniškega Morbidellija, katerega je na takratni dirki v Novi Gorici vozil Leon Poberaj je shranjen v muzeju v sami zbirki Morbidelli-jev.
Trije so postali prijatelji in Leon pove, da ju je na vseh dirkah na katerih so tekmovali gostil tudi pri sebi doma, da sta prespala.
Dirke z motocikli za Leona končajo v trenutku, ko se odloči sprejeti povabilo Kavčiča, ki ga novači za ekipo Slovenija Avto. V začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja tako odpre novo poglavje svojega življenja, to je vožnja rellijev, najprej s svojim Austin Mini Cooperjem S 1300, potem z Zastavo 101.
