Tretja Konferenca Zgodovinarjev Avtomobilizma
28. oktobra, 2022
Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem Thomasa Ulricha in Andersa D. Clausagerja prepričala, da mi mogoče le lahko zaupata in da poskusimo skupaj organizirati tretjo evropsko konferenco za zgodovinarje avtomobilizma. Prvi dve sta pogumno in uspešno organizirala kar sama, eno v Mulhousu (2017), eno pa v muzeju Louwman (2019). Bili sta uspešni. Vedno sta uspela zbrati do 100 slušateljev in poskrbeti za približno dvajset dobrih in različnih predstavitev.
Letos pa sta se na poti do uresničitve nekoliko izgubila. K temu je pripomogla seveda pandemija, zaradi česar je bila konferenca prestavljena za leto dni, pa tudi višanje cen v zadnjih nekaj mesecih. Pa še to, da sta se odločila za Italijo, ki pa je lahko včasih pravi izziv, ne samo zaradi jezika, ampak organizacije same, kar ni pripomoglo k enostavni organizaciji dogodka. Če ne bi v organizacijo v zadnjem mesecu vključila Giana, našega tajnika, potem ne vem, če bi danes lahko pisala ta članek.
Ne poznam toliko zgodovine, da bi lahko dajala zaključke, zakaj nista nikoli prej povabila k sodelovanju tudi FIVA, a po drugi strani mi je nekako jasno.
FIVA se v preteklosti ni posvečala akademskemu svetu. Niti ni iskala povezav z akademskim svetom. Ko sem omenila nekomu iz upravnega odbora FIVA, da razmišljam o sodelovanju s zgodovinarji avtomobilizma, mi je samo zamahnil z roko in namignil, da so vsi sami snobi. Ne morem se strinjati s to trditvijo. Menim, da je ta izjava izhajala iz njegovega osebnega pogleda na akademski svet, ki mu je tako tuj. FIVO namreč sestavljamo prostovoljci, ki prihajamo iz čisto različnih okolij, a na prste ene roke lahko naštejemo profesorje ali doktorje znanosti. Vedno jo bolj kot teoretski zanima praktični vidik vozil. Konec koncev je tudi naš moto »Včerajšnja vozila na cestah prihodnosti«. A vse kaže, da se zadeve spreminjajo že zaradi nuje razmer. No, vsaj jaz jih moram pri delu s kulturno komisijo. Naša starodobna vozila niso več samo prevozna sredstva, ampak so del naše dediščine, torej jih moramo obravnavati kot kulturno dobrino. Ne znam si predstavljati dela v komisiji, brez da bi prepletali akademske vidike interpretacije premične tehnične dediščine s praktičnimi.
Konferenco smo izpeljali, in to zelo uspešno. Ponovno se je je udeležilo okoli 100 slušateljev, celo iz Avstralije in Amerike, ki so spremljali 20 odličnih predavanj.
Konferenca je bila namenjena spoznavanju različnih poglavij sveta starodobnih vozil. Od neverjetne zgodbe o plesalki Isadori Duncan, ki je umrla zato, ker se ji je šal zapletel v kolo avtomobila (Jorisa Bergsma) in ji zlomil vrat, do zgodbe dr. Stefana Dierkesa, ki nam je orisal, kako je Pietro Frua izdelal svoja konceptna vozila v borih šestih tednih. Dr. Susan Grunewald nam je orisala sovjetsko avtomobilsko sceno, Sandro Binelli je spregovoril o svojem projektu, o raziskavi Mille Miglia VIN številk, Hans Lipp je predstavil statistiko o svetovni avtomobilski proizvodnji 1886–1918, Erich Karsholt o proizvajalcih na Danskem, Karl Ludvigsen je predstavil evropsko-svetovni projekt iz let 1930, Aleksandar Vidojković kako postopati pri raziskovanju lokalne zgodovine vozil z uporabo multidisciplinarnih postopkov, dr. Elton McGoun o predvojnih in športnih avtomobilih v Evropi, dr. Wolfgang Munzinger zanimivo in nekoliko drugačno zgodbo o avtomobilu kot »mehanični« ljubici, Roland Dhondt o razvoju pnevmatik in koles, Tobias Baldus o razvoju avtomobilskih posterjev do leta 1914 in dr. Pál Négyesi o kratki zgodovini madžarske industrije.
Preživeli smo zanimiv konec tedna in moram povedati, da me je vzdušje na konferenci presenetilo. Vsem je bilo udobno, vsi so predavali z entuziazmom in posebno energijo. Thomas mi je kasneje razložil, da gre to pripisati temu, da si je zastavil že od vsega začetka cilj, da z vsakim udeležencem osebno spregovori. Konferenca ne sme biti prevelika. Ostati mora na osebni ravni, zato je verjetno tudi tako uspešna. Prav tako organizatorja ne zagovarjata hibridnih oblik konference, zato sem ju le s težavo prepričala, da je to v današnjem času nujno zlo. Strah ju je, da se ljudje ne bodo osebno udeleževali konferenc, kar pa je nujno zaradi same kakovosti. Online predavanja so seveda aktualna, a izkazalo se je, da je fokus manjši. Dokazano je, da videokonference vodijo v tesnobo, socialno izolacijo, čustveno izčrpanost zaradi pomanjkanja družabnega stika s sočlovekom. Zato smo se nekako dogovorili, da konferenco leta 2024 pripravimo v hibridni obliki, vendar z omejenim dostopom samo tistih, ki se bodo prijavili.
Konferenca je bila prav osvežujoča. Mogoče nekoliko nenavaden pojem za konferenco, a ne morem je opisati drugače. In to verjetno prav zaradi vzdušja, ki je vladalo dva dni predavanj. Spoznala sem veliko zanimivih ljudi, celo takih, ki z veseljem preučujejo zgodovino vozil, pa sploh nimajo nič starega v garaži. Skoraj nenavadno za okolje, kjer se gibljem tudi sama. Lahko samo končam z mislijo, da se res veselim naslednje v letu 2024.
