1000 Miglia 2022: Skoraj 2000 Km, 257 Lokacij, 115 Časovnih Poskusov, 425 Avtomobilov Na Startu

31. julija, 2022

14. junij 2022, 15.15

Prišla do železniške postaje na letališču v Trstu z nič kakšnimi posebej velikimi komplikacijami, razen tega, da me je nenormalno gost promet z zastoji pri cestninski Vilesse tako znerviral, da sem zavila proti Palmanovi namesto proti Trstu. Trenutek panike, da mi ne bo uspelo ujeti vlaka do Brescie. Ampak, ker sem se pri tisoče kilometrih, ki sem jih v zadnjih desetih letih naredila na račun dela v sklopu FIVA in SVAMZ le naučila, da je dobro startati od doma prej, sem seveda zadevo izpeljala brez posebnih dodatnih zapletov. Tako, da imam sedaj čas, da se zapišem prvi zapis tega kratkega dnevnika o mojem potepanju po Italiji.

Zamisel, da bom utrinke iz dirke Mille Miglia spravila v obliko dnevnika, sem dobila že nekaj časa nazaj. Zdi se mi, da je dnevnik bolj oseben kot poročilo o samem dogodku. In ker grem na Mille Miglia kot aktivni udeleženec in ne samo kot opazovalec, bo takšna oblika najbolj primerna… verjetno. Upajmo, da mi bo uspelo dnevno zapisovati doživeto.

Na poti do železniške postaje sem razmišljala dve stvari, no ja no, med vsemi tisoči plani, ki mi gredo po glavi, sta dve misli bili povezani z dogodivščino, ki jo pričenjam z današnjim večerom v Brescii. To je, ali je možno, da sem dejansko prvi Slovenec, ki se bo udeležil s starodobnikom dirke Mille Miglia v vseh teh letih te legendarne dirke? In pa seveda… pa kaj mi pride na misel, da se sploh strinjam s takimi vabili! Domov bom spet prišla se bolj utrujena kot spočita… Ampak je kar je, obljubila sem že dve leti nazaj, da bom del tekmovalne ekipe muzeja Mille Miglia, torej ni več izgovorov, da tega ne izpeljem.

Nore babnice za volanom Alfa Romeo 6C 2500 SS superlegera! Tak je plan. Start jutri po kosilu. Startna številka 154. Marija  je organizirala vse, od hotelov do dovoljenj. Seveda tu ni imela večjih težav, saj je sama vpeta v organizacijo dirke kot direktorica muzeja »Mille Miglia« v Brescii. Všeč mi je, ker sva obe enako »naspidirani« in aktivni na področju tehniške dediščine. Obe malo odbiti, vsaka po svoje, ampak v dobri smeri. Se nekako energijsko ujameva…zato je vse lažje.

22.15

Prišla do Brescie skoraj po planu, če seveda ne bi zadnjih vlak imel okvare in tako posledično manjše zamude. S taksijem sem se odpeljala do Marije, saj me je povabila, da prespim pri njej doma. Za večerjo sva zmazali dva odlična steaka in hladni pivi kar v njeni dnevni sobi, ki se nahaja v tretjem nadstropju njene božanske ogromne stare hiše v starem jedru mesta. Seveda je večerjo pripravil njen filipinski »butler«, ki kot kaže je že del družine. In že spiva… No bolj napol, vsaj jaz. Jaz v svoji sobi preletavam startno listo, berem o zgodovini same dirke, in se ukvarjam na daljavo s svojimi otroki. Kaže da smo v popoldnevu moje odsotnosti že uspeli udomačiti še enega zavrženega mucka…

15. junij 2022, 00.15

Končno v hotelu. Za nami prvih 347 km. Brescia, Salo`, Desenzano, Sirmione, Mantova, Ferrara, Comacchio, Cervia, Milano Marittima… in še en kup drugih manjših mest.

Zjutraj sem skoraj zamudila na registracijo, da sem dobila VIP obesek s kodami in naredila kontrolo pri policiji. Registracija se zapira ob 8.30. Nič kaj časa ni bilo za drugo, kot rogljiček in kavo s Mariom in Aleksandrom, ker sem morala potem po potovalko in do muzeja Mille Miglia, kjer smo imeli vsi udeleženci kosilo.

Pozdravček tu, pozdravček tam, objemi, in bolj uradni pozdravi. Predsednica dirke 1000 Miglia Srl,  ga. Beatrice Saottini, je neverjetno simpatična. Saj ne vem več, me pozdravljajo in ogovarjajo kot prijateljico Marije ali kot podpredsednico FIVA. Čeprav na dirki nisem v tej funkciji, se zdi, da imam nalepljeno na čelu »FIVA«. Bo bolj drugo verjetno, ko pa so vsi tako omikano in previdno prijazni.

Kosilo res odlično in preveč vsega. Preveč pa je tudi plastike. Vsaka posamezna jed je zapakirana v svojem plastičnem ovoju ali krožniku. Absolutno preveč plastike! In čisto nepotrebno. Vročina tudi nemogoča. Slišim po radiju, da nas je zajel vročinski val, ki bo trajal celi teden. Še v obokani dvorani tega veličastnega muzeja, ki je nekoč bil benediktinski samostan, vročina pronica skozi vsako špranjo kamnitega zidu in dodatno razgreva že nabito polno prepotenih udeležencev dvorano.

Start iz Viale Venezia. Spet čakanje na soncu skoraj uro. Talim se. Končno začetek vožnje. Kmalu sem ugotovila, da tole ne bo eden tistih naših klasičnih “lagano ležernih” relijev, ampak akcija. Start in …vsi vozijo na vse ali nič. Noro! Preizkušnje na čas, na povprečno hitrost. Sodelujejo lahko samo vozila do leta 1957. In še to samo modeli vozila, ki so vozili na prvi Mille Miglia. Prijavi se več sto vozil, izberejo samo tiste, ki najbolj odgovarjajo strogim kriterijem petčlanske žirije. Vsako leto imajo na dogodku 450 vozil. Tokrat dodatni poudarek na novih Ferrari-jih, saj znamka obeležuje 100. obletnico. Vkljub strogi kontroli vozil, ki sodelujejo, se vedno znova odpirajo vprašanja pri določenih vozilih glede avtentičnosti in zgodovinskega porekla. Zgodbe so včasih prav neverjetne, po svoje tudi zaskrbljujoče.

Kmalu ugotovim, da me v resnici moti in iritira ta precej hitra vožnja po cestah nekaterih udeležencev in nezavarovana območja v mestih, kjer otroci in fotografi skačejo med vozili in tik ob njih… Res me nervira, sicer ne pokažem, v resnici pa mi gre po glavi samo to, da ni poskrbljeno za varnost. Ne dovolj! Noro! Leta 1957 prenehajo z dirkami prav zaradi nesreče, ki jo je povzročilo vozilo Ferrari 335S, ki ga je vozil dirkač Taruffi in v nesreči ubil več gledalcev. Ne znam si predstavljati, kako bi se taka situacija razpletla danes…

V Milano Marittima pripeljemo ob 22.30, hotel najdemo ob 23.00, spijemo ledeno pivo.

Ledeni tuš me nekoliko ohladi,  da lahko kolapsiram v posteljo…Vročina me je čisto zdelala.

16. junij 2022, 00.35

Zjutraj sem se zbudila ob 5.30, spet ledeni tuš, start je ob 6.30. Skoraj bi zamudili start z Marijo, ker se loviva med ozkimi ulicam tega turističnega kraja, ampak na koncu ga le uloviva… Pa gremo do cilja, nič manj kot 643,93 km. Navigacijo in prekleto debelo knjigo s trasami že obvladam. Sploh ne razumem, kje je tu kaj posebej zahtevnega. Marija mi razlaga, da nekateri študirajo knjigo po cele dneve in noči, zaradi križišč, ovinkov, vzponov, časovnih preizkušenj,… Malo me zabava vse skupaj, ker se sama sploh se ne morem vživeti v vlogo nekega resnega tekmovalca. Je pa res, sem prvič na tej dirki. Drugi se je udeležujejo redno in verjetno si postavljajo drugačne cilje, kot jih imam jaz.

Cervia, Milano Marittima, Urbino, Gubbio, Passignano sul Trasimeno, Terni, Roma. Spet veliko časovnih preizkušenj. Nora vožnja nekaterih udeležencev, ki ne ogrožajo samo sebe, ampak tudi druge. Sploh tujci ne razumejo dejstva, da se ne dirka, ampak je ključ bolj v tem, kako pravilno speljati preizkušnje, ki pa jih pa nekaterih po drugi strani jemljejo bistveno preresno. Aparatur in raznih kronometrov  imajo v avtomobilih toliko, da sploh ne veš, kje je volan.

Za kosilo se ustavimo v Passignano sul Trasimento, čudovitem mestecu ob jezeru, za katerega izvem šele kasneje, da je bilo znano po tovarni letal SAI Ambrosini, prav tako po skuderiji Coloni, bivši Formula 1, in GP2 ekipi, ki sicer trenutno organizira Auto GP. Od vsega tega nisem videla nič. Tudi nič od tega ne bi vedela, če ne bi sama pobrskala po internetu, medtem ko sem čakala na kavo.  Kosilo, ki je bilo postreženo v parku ob jezeru, je spet odlično, vendar je zunaj bistveno prevroče, da bi lahko človek jedel kaj več kot solato. Bife se je bohotil ob različnih jedeh, a siri, ki jih je bilo kar nekaj na izbiro, se talijo kot sladoled… Največja vrsta je bila seveda za sladoled, edina jed, ki je razgrete udeležence nekoliko ohladila.

Spet hitimo, spet nič ledene vode. Voda sicer je na razpolago, a kaj ko je zaradi vročine topla in se sploh ne odžejaš…

Kaj lahko povem o samem dnevu? Videla kot sovoznica nisem veliko, saj sem bulila večino časa v knjigo z navodili. Vem samo to, da sem umirala od vročine, popila litre vode in šla samo dvakrat lulat v celem dnevu. Noro!

Zvečer smo izmučeni in pregreti končno prišli do Rima. Vse do Villa Borghese, kjer so vsako vozilo na odru pozdravili,  opisali ter predstavili ekipo. Šov mora biti! Ta šov me je stal rdečih oči in vnetega grla… Vseh 450 vozil je nemeč stalo s prižganimi motorji več kot uro v neprekinjeni trojni koloni. Nič kaj eko- racialno se ne obnašamo razmišljam.

Res je, Rim je lep, in res je zanimiv občutek, ko te pričaka toliko ljudi ob cesti, ampak ali to odtehta vse ure čakanja, vročine, skakanja ljudi med vozili…? Ne vem, vendar me razmišljanje vodi bolj v smer iskanja čara same dirke v drugih stvareh…. Recimo v tistih nekaj originalnih vozilih iz prvih dirk Mille Miglia, ki so preživela vse do danes in se udeležujejo dirke. Ali pa o neštetih opazovalcih dirke, ki z zastavicami čakajo ure vzdolž cest in pozdravljajo vozila.

Na kontrolni točki me Marija prepriča, da oddam listek za žig 6 minut predčasno, kot ga bi sicer morale, zato seveda dobiva lepo število kazenskih točk, kar naju vrže na 160 mesto… Ampak  utrujenost in želja po tem, da bi se premaknili prej do hotela, naju silita v neracionalne poteze. Pridobili pa na koncu nisva čisto nič, saj sva ostali blokirani v koloni vozil z vsemi ostalimi, vse dokler se ni policija odločila, da nas pelje do hotelov, seveda na popolnoma drugi strani mesta. Tudi vožnja v spremstvu policije je bila hektična!

V hotel pripeljemo vsi utrujeni in izčrpani šele pozno ponoči, okoli 23.30. Tik preden so zaprli hotelski bar, si naročim dve ledeno mrzli pivi, jedla spet nisem nič pametnega celi dan. Večerje v Rimu ni bilo za udeležence. Ledeno pivo je naredilo svoje delo in me prijetno ohladilo in umirilo. Spet mrzel tuš in končno postelja. Jutri akcija ob 5.30!

17. junij 2022, 23.00

Zjutraj pridem do avta pred Marijo, zato ga pripravim vozilo in pridno pričakam Marijo. Plan je bil, da nadoknadiva zamujeno.

Startava odlično. Ven iz Rima po trasi Ronciglione, Marta, Radicofanizi, Siena, Viareggio, Parma… Vroče za umreti, spet. Kako zdržijo v kabrioletih, ne vem. Med vožnjo čvekava prav po babje, o tem in onem, otrocih, težavah v FIVA in Mille Miglia, kaj izboljšati, kje spremeniti stvari… Kosilo se odločiva preskočiti, da bi še prej dohitele zamujeno. A vkljub vseh želji po izpeljavi tega dne s čim manj kazenskimi točkami, se vse ustavi na cesti nekaj kilometrov do jezera Lago di Bolsena, na križišču, ko se začnejo časovne preizkušnje. Stojimo dobre pol ure, kar sicer ne bi bila težavah, če naju ne bi po opravljeni poizkušnji že čakalo drugo presenečenje. V kraju Acquapendente ekipa s številko 174 (Osca 1953) leti ven iz ceste. Osca uničena, voznika Dolcetto in Olivotto odpeljejo v bolnico bolj prestrašena kot poškodovana, čeprav se slišijo govorice, da ima eden od njiju zlomljeno nogo. V koloni vozil čakava uro. Karabinjerji in policija zaprejo cesto, usmeritev kam naprej, ni. Naša skupina vozil se potrem le odloči, da se obrne in počasi v koloni po neki gozdni poti naredimo obvoz, da se lahko vključimo nazaj v dirko,  a žal zaman, saj zaradi zamude, z Marijo ne žigosava pravočasno, kar pomeni spet toliko negativnih točk, da nima smisla nadaljevati z vožnjo. Vsaj ne v smislu tekmovanja. Postanka ni, odhitiva naprej, misleč, da si bova priborile vsaj nekaj več ur spanca v Parmi. Nekaj kilometrov do Firenc se ustaviva, da bi si nakupile mrzle vode, ker priznam, bilo je nenormalno vroče in enostavno nisem mogla več. A kaj ko je ta postanek pomenil tudi konec najine avanture. No, vsaj z Alfo.

Štiri ure čakava na mehanike, ki seveda takoj ugotovijo, da je eden od cilindrov fuč. Sva gnale avto premočno? Je enostavno bilo prevroče za motor? Niso mehaniki dobro preverili motorja, preden so nama predali Alfo? Alfa je namreč bila izposojena. Lastnik vozila je Andrea Vesco iz Vecars, Brescia.

Ko čakava na mehanike, razmišljam o Toskani, kako je v resnici lepa, vsaj zdi se lepa, ko sem tu in tam bežno uspela pogledati skozi okno. Večino časa sem bulila nemeč v knjigo s traso ali podajala Mariji vodo, cigarete, bombone… Karkoli me je prosila. Kot voznica se je izkazala. Ni enostavno voziti tako velikega avtomobila. Tale najina Alfa Romeo je sicer prava lepotica: lahka karoserija (superlegera) je omogočala hitrost do 165 km/h, motor s svojimi 2499 CCM pa enostavno vožnjo po vsaki italijanski vijugasti cesti. Narejenih je bilo zgolj 458 vozil, tako da je vožnja v njej že s tega vidika prav posebna. Avto je seveda precej širok, dobrih 1800 cm, dolg pa kar 4580 cm, kar seveda ni hec voziti po ozkih italijanskih mestecih.

V vsakem manjšem kraju, ki smo ga prevozili, me je vedno znova in znova presenečalo, da vozniki sploh ne upočasnijo. Medtem ko fotografi skačejo po ulicah, gostinci rinejo svoje mize čimbolj v center dogajanja, otroci z zastavicami Mille Miglia  pa se trgajo staršem iz rok, vozniki pa slalomirajo po ozkih ulicah v vsej zmešnjavi.  Nekajkrat sem dobesedno zaprla oči, ker že misel na to, da bo koga zbilo katero od vozil, me je bilo groza. Varnost na Mille Miglia je zelo relativen pojem. Z Marijo sva uspeli »odnesti« zgolj eno mizo. Krik para, ki je tam jedel kosilo, ki je seveda končalo v njunem naročju, ni bil ravno krik sreče. Alfa je odnesla zgolj z manjšo prasko. Noro! Nisem na navajena take vožnje.

V Parmo smo se vrnili z marijinim znancem. Marija je šla v svoj hotel, z Aleksandrom in Mariom pa smo si privoščili super večerjo v lokalnem pubu. Pogovarjali smo se o vsem in še več, jedli odlične burgerje in uživali v ledeno hladnem pivu. Lep večer!

18.junij 2022, 17.00

Končno nazaj v Bresci. Zjutraj smo se s fantoma odpravili proti Monzi in dirkališču. Plan dela je bil sledeč: najprej na ogled srečanja Zagato vozil, potem pa »fotošuting« vozil Mille Miglia, ki bodo zapeljala po sami stezi.

Mario leži na stezi in fotografira prihajajoča vozila, Aleksander pa tu in tam skoči pred kamero, da ga Mario ujame v objektiv. Zabavna sta. Vozila so res nekaj posebnega. Najbolj me prevzamejo ta z še originalnimi številkami. Te so namreč prečrtane, a vidne.

Aleksander, ki je kot enciklopedija na dveh nogah, mi razloži, da prečrtane številke pomenijo takratni startni čas. Potem ko jih odpelje po stezi mimo že sto, se začnem počasi dolgočasiti. Ne vem, ali je to zato, ker sem odraščala med vozili in enostavno me težko karkoli preseneti, ali pa ker je to enostavno zaradi tega, ker gledam vozila že zadnje tri dni vsaj 18 ur dnevno? Verjetno kombinacija obojega.

Odločim se, da bo čas za pavzo in grem po ledeno pijačo. Tudi zato ker je res vroče.

Zvečer gremo s fanti na lahko večerjo in sprehod po Bresci, kjer srečujemo udeležencev dirke. V nekem lokalu proslavljajo zmagovalne ekipe na veliko: glasba, ples in petje odmevajo po celem trgu.

Dogodek se zaključuje. Na sejmišču, kjer je podelitev nagrad, pričakamo predsednika Fiva. Podeljevanje nagrad se vleče dobri dve uri: absolutno zmagovalno je vozilo Alfa Romeo 6C 1750 SS Zagato, ki sta ga vozila Andrea Vesco in Fabio Salvinelli. In že se šušlja, da ni čisto originalno…

19.junij 2022, 9.46

Z vlakom se vozim proti Trstu. Tokrat sem dobila Freccio, kar pomeni, da mi ni potrebno prestopati; imam klimo in udobne sedeže, kavico in mir v kupeju. Izkoristim za razmislek. So me prepričali? Če ne bi že toliko časa počela to kar počnem, torej poskušam najti povezavo med starodobnimi vozili in kulturo oz. le ta utemeljevati skozi kulturo, potem bi bila verjetno absolutno fascinirana. Vendar me na tem eventu preveč zmoti pomanjkanje varnosti, skrb za okolje je ničelno, kultura relativni pojem, …Dogodek je dejansko umetno kreirana kulturna manipulacija, s katero se veliko zasluži. Od organizatorja do zmagovalca. Pravijo, da so dogodek ljudje in sama dirka nacionalni praznik! Po drugi strani pa mestne oblasti plačajo, da pridejo vozila do njih, saj prodajo dogodek najprej, kot zanimivost ljudem, da stojijo ob trasi in mahajo kot nori z zastavicami…Ampak kaj gledajo? Kaj vidijo, razen mimo drvečih se starih in pisanih vozil? Koliko vedo o sami zgodovini dirke? O posameznem avtomobilu?  Spraševala sem se tudi, koliko vedo o sami dirki udeleženci. O tem, kje se sploh vozijo, kaj vidijo, ko dvignejo pogled in se zazrejo v okolico, ki ni cesta ali knjiga z navodili? Je dirka izziv? Je, seveda. Že trasa je izziv zaradi dolžine same…Letos je še vročina naredila svoje. Ampak je res kaj več od tega?

Priznam, da je bila izkušnja nekaj posebnega in edinstvenega. Vendar mi je tudi odprla oči. Se bom vrnila? Ne vem. Mislim, da ne. Vsaj tako razmišljam sedaj in v tem trenutku.

Foto: Mario De Rosa in moj arhiv