“No, Pa So Rožice Dobile Razlago”, Pove Marjetka Poberaj

15. novembra, 2021

Za intervju sem se dogovarjala celo večnost, prav tako zapisujem zgodbo celo večnost…

Ko sem se končno dogovorila z Marjetko Poberaj za obisk, sem prišla dobesedno na kosilo. Spet nerodna situacija, no, vsaj zame. A Marjetka in hči Jerneja sta me prijazno sprejeli, posedeli za mizo in že sem bila opremljena s pizzo, sokom, in začele smo prav po babje – z debato o nakupovanju čez mejo. Pravcato žensko kosilo.

Marjetka Poberaj, sicer upokojena inž. organizacije dela in strokovnjakinja za video nadzor in varovanja v casinojih,  je tudi  žena Leona Poberaja, motorista, voznika za gorske dirke in potem relijev. Leon je za AMD Gorica vozil že leta 1970, ko je začel svojo dolgoletno dirkaško kariero. V njej je osvojil več naslovov in zmag. Je tudi eden redkih slovenskih udeležencev slovitega relija Monte Carlo. Poberaj je tako leta 1971 osvojil 4. mesto v državnem prvenstvu Jugoslavije v gorskih dirkah, leta 1972 pa tretje mesto na DP Jugoslavije. Relije je vozil najprej s svojim bratom, ki pa se je leta 1975 smrtno ponesrečil, ko se je vračal nazaj iz Zagreba.

Leon je po bratovi nesreči zamenjal nekaj sovoznikov, potem pa malo za hec malo zares, vprašal ženo Marjetko, zakaj pa ne bi ona bila sovoznica, konec koncev je spremljala že nekaj treningov in ni videl razloga, zakaj ji ne bi ta vloga šla.

Najprej sta poskusila doma v okolici Gorice, pripoveduje Marjetka, kako bo šlo branje in ocenjevanje proge, čez Prevalo proti Lokvam, potem pa sta 1977 na Tari zmagala.

Vozila sta najprej stoenko, potem stoosemindvajsetko, vedno pa je bila Zastava. »Čarala sva z eno ali drugo, vedno pa sva vozila Zastavo«, pove Marjetka, »vedno vse v lastni režiji, še šraufala sva sama. Jaz sem podajala orodje, Leon popravljal. V današnji dnevni sobi, takrat delavnici.«

Z nasmehom na ustih pove, da sta skupaj vozila med 1976 do 1982, potem pa so se pravila spremenila in veliko bi bilo potrebno spremeniti tako pri opremi kot vozilu, zato sta enostavno prenehala. Športno vzdušje je počasi umiralo, kar naenkrat se je vse spremenilo, prevladala je igra denarja in ne toliko športa. Marjetka pove, da pri treningih ekipam  ni bilo toliko mar, kje so prenočili. Nič kolikokrat se je zgodilo, da so prespali kar v dirkalnih avtomobilih z nogami skozi okna, se umivali po mačje kar z radensko, jedli sendviče. Pomembna je bila družba, vsi so bili družina, pa čeprav na stezi med seboj tekmovalci.

Avtomobil je bil njihov dom za tistih nekaj dni tekmovanja. Vse so imeli v avtomobilih, od oblek do opreme in hrane.

Spominja se tudi nenavadnih in smešnih trenutkov iz dirk. Na eni izmed hitrostnih preizkušenj se jima je pod stopalko za gas zagozdil sendvič, ki ga je bilo potrebno takoj odstraniti, kar ni bilo hec.

S ponosom pove, da ji je Leon zaupal in to ju je naredilo za uspešno ekipo. Na začetku je bilo za marsikoga nenavadno, da je Leon izbral njo – ženo za sovoznika, vendar sta prav kmalu postala dober tandem in prepričala ostale, da je tako prav. Zaupanje je bilo ključnega pomena. Večkrat ga je vprašala, če ji res popolnoma zaupa, če mogoče vozi z nekaj rezerve, vendar ji je vedno potrdil, da ji zaupa.  Edinkrat, ko se nekako ne moreta še danes zmeniti je, kdo je krivec, da sta na nočni hitrostni preizkušnji na Goč letela iz ovinka in popolnoma razbila avto.   Avto je bil »totalka«, brez vetrobranskega stekla, brez levega prednjega blatnika, brez levega kolesa, brez desnega zadnjega blatnika in kolesa, skratka brez vsega.  Izgledalo je žalostno.  Spominja se tudi, da sta pred nekaj leti obiskala prijatelje v  Kragujevcu in skupaj obiskali kraje, kjer so bile včasih dirke. Skupaj so si še enkrat ogledali »usodni« ovinek, kjer sta z Leonom v preteklosti letela ven…Dejala je: »Pa še vedno trdim, da tu nisem bila jaz kriva za nesrečo. Spomnim se samo, kako sem zamižala  in si mislila, če mižim, ne bom videla, kako umrem. Obračala in obračala sva se, ko se je avto končno ustavil  sem  nekoliko potolčena in precej jezna  zaklela. Hotela sem  ven, a me je ustavil varnostni pas in kabel od interfona, zopet močno zaklela in jo ucvrla v strm hrib, in se sesedla za neko smreko nad ovinkom… Ker je bila tema me je  Leon  klical  naj grem takoj nazaj,  da morava poskusiti  opozoriti naslednje tekmovalce,  saj je bil najin avto sredi ceste.  Nekaj tekmovalcev sva opozorila, D. Zonta se je nekoliko ustavil in vprašal, če smo  v redu, pri D. Šusterju pa ni bilo te sreče. Ni naju  videl in prepozno opazil vozilo sredi ceste ter se zaletel v breg«. Kljub vsemu se je končalo srečno.  Drugi časi so bili! Lepi časi so bili!«

Nekaj pripetljajev pa se Marjetka spominja s sladko kislim priokusom, kot na primer tisti, ko so na enem izmed relijev  anulirali etapo in hitrostno preizkušnjo  (brez pravega razloga) na kateri sta imela zelo dober čas.   Ali pa tista, ko so ju hrvaški policisti  ustavili in želeli kaznovati in popisat njun športni karton.  Na isti dirki je bil prav tako čuden pripetljaj, ko sta dobila kazenske minute, češ da sta pripeljala na kontrolo prezgodaj, kar ni bilo res.

Seveda sta se tu uradno pritožila,  funkcionar pa je celo izjavil, da ga je Leonov sovoznik želel fizično napasti. Seveda so kazenske točke bile kaj kmalu brisane, funkcionar pa ostal osramočen, ko so uvideli, da je Leonov sovoznik ženska, ki je celo za dve glavi nižja od samega funkcionarja.

Klepet prepletamo prav po babje. Vijugamo med dirkami, politiko, Covid19, pa o otrocih in  družinah.  Tako me na dan obiska najbolj prevzame družinska fotografija treh generacij moških v družini Poberaj: mož Leon, njun sin Miha in vnuček Oskar. Očitno je, da  je ljubezen do hitrosti prešla z geni v vsako naslednjo generacijo. Celo takole gre: Leonov oče je dirkal z motorji, Leon vozil relije, Miha treniral karting in kasneje motokros, Oskar pa vozi gokart in je pri rosnih desetih že državni prvak in tekmuje v WSK.

Pripovedovala mi je, kako je z dirkanjem na gokartu pričel sin Miha star 10 let. Bila je v porodnišnici  preden se je  rodila hčerka Jerneja. Obiskala sta jo Leon in Miha, ki ji je prinesel vijolice. Miha ji je izročil tudi list in jo prosil, naj mu dovoli in podpiše, da bi lahko  dirkal z gokarti. »No, pa so rožice dobile razlago«, se z nasmehom spominja še Marjetka. Leon in Miha sta imela namreč doma že vse, od kombinezona do gokarta, potrebovala sta samo čelado in Marjetkin podpis, da dovoli Mihu na dirko. In tako se je spet vse začelo… Jerneja z nasmehom na ustih posluša zgodbo in doda,  da svojih otrok »pa ne da«, da je dovolj okuženih s hitrostjo v družini.

REZULTATI: www.ewrc-results.com/coprofile/187824-marijetka-poberaj/