
Izumitelj z Neštetimi Patenti
12. septembra, 2021
Druga polovica 19. stoletja je bila v mnogih državah tedanje Evrope in ostalega sveta obdobje (bolj ali manj) hitre industrializacije, vendar so slovenske dežele v habsburški monarhiji ostajale na obrobju gospodarskega dogajanja in napredka, zato se niso mogle enakovredno vključiti v proces le te. Pravi zamah je pri nas industrializacija dobila šele po zgraditvi južne železnice leta 1857. Nastajati so začeli številne tovarne, železnice in drugi industrijski obrati, ki so vedno bolj spreminjali do tedaj utečeni način življenja in dela.
Procesi so prebujali inovativnost in iznajdljivost ljudi, v življenja preprostih ljudi je prihajalo vedno več novih vizionarskih rešitev in izumov, ki so številnim dale zagona za drugačno in bolj dinamično življenje. Prav v tem obdobju je iz Slovenskih goric izšel izumitelj in uspešen podjetnik, sicer z zelo skromnimi koreninami, Janez Puh- Johann Puch (1862–1914), ki je s svojimi patentiranimi izumi in izboljšavami zaznamoval začetek tehnične revolucije. Med podjetne menedžerje obdobja pa sodijo v našem prostoru še Karel Pollak (uspešen industrialec – usnje), Avgust Žabkar (tovarnar) in Peter Kozina (industrija obutve v Tržiču).
Če vprašate Avstrijca, bo verjetno trdil, da je Puch njihov, če vprašate Slovenca, bo danes pritrdil, da je Puh naš. Dejstvo je, da so politično ekonomske razmere v začetku 20. stoletja narekovale, kako in kje bo lahko Janez Puh delal. Slovenci smo skozi čas, mogoče tudi delno zaradi preteklega režima in vsiljenega načina razmišljanja, zanemarili naše izumitelje in raziskovalce na področju tehnike in znanosti, ter se bolj posvetili literarnemu področju. Vendar smo z osamosvojitvijo pridobili nekoliko več samozavesti in se osredotočili na vse tisto kar je naše, na vse tisto na kar smo lahko ponosni in krepi našo samozavest in ponos ter nas je oblikovalo danes v močen narod, čeprav majhen po številu.
Izumitelj z neštetimi patenti
Janez Puh je Slovenec po rojstvu in po maternem jeziku (rodil se je leta 1862 pri Juršincih), vendar je s svojim velikim strokovnim delom to pogojenost presegal. Zapisal se je v svetovno zgodovino tehnike. Bil je človek, brez akademskega naziva, pa vendar z velikim talentom, ki se ni bal evropske konkurence. Živel je v Evropi, hkrati pa ni nikoli pozabil od kod je izšel in v svoj rojstni kraj se je vedno rad vračal. (Povzeto po knjigi JANEZ PUH- Johann Puch: človek, izumitelj, tovarnar, vizionar. Ur. Kristina Šamperl Purg. Ptuj: Zgodovinski arhiv, 1998).
Pri petnajstih letih se je izučil za ključavničarja in pričel s prvo službo v Radgoni. Vendar ga to delo ni zadovoljevalo in želja po nečem večjim in nečim novim ga je gnala naprej v svet, prek Dunaja v Nemčijo, od koder se je vrnil leta 1882.
Po vojaškem roku, se je leta 1885 za stalno naselil v Gradcu. Tam je delal pri raznih mojstrih in se uril v različnih opravilih, od popravljanja šivalnih strojev do popravljanja koles. Pri mojstru Luschneiderju popravlja neudobna nevarna kolesa imenovana »mišolin« (Michaujev visokokolesnik) in razmišlja o konstrukcijskih izboljšavah. Pri mojstru Alblu te izboljšave tudi uresniči: tako da je znižal okvir kolesa, vanj vgradil dvoje enako velikih koles s krogličnimi ležaji, zadnje kolo pa sta gnala oba pedala z verigo.
Leta 1889 se je poročil z Marijo Reinitzhuber, ki je bila hči premožnega meščana, kar mu je seveda odprlo kar nekaj vrat. Z Marijo nista imela otrok, Janez pravijo (pričevanja domačinov), da jo je čuval. Marija je bila po njegovi smrti kar nekoliko izgubljena in se sploh ni znala obrniti v poslovnem svetu, le kako se naj bi, saj ni bila nikoli del Janezovih projektov ali investicij. Njena vloga je bila vloga ljubeče ženo in gospodinje, meščanke, kot se je za ženske tega časa spodobilo. Po smrti soproga naj bi se obračala celo neke prijatelje spiritualiste, da bi ji pomagali s pravilnimi naložbami njene polovice podedovanega premoženja, a žal so bili nasveti slabi in vsi delnice napačno vložene.
Dobra poroka in dolgo mučno izpogajano obrtno dovoljenje sta mu omogočila odprtje svoje prve delavnice koles Styria v Annenstrasse. Njegova prva kolesa so vkljub močni konkurenci v letih 1893-1895 na mednarodnih dirkah dosegla odlične rezultate in zmagala na sloviti vožnji od Bordeauxa do Pariza.
Janez Puh je svoj talent za izdelovanje koles dobro izkoristil, tako poslovno kot strokovno. Za kolesa je pridobil kar 17 patentov. Vzporedno s proizvodnjo avtomobila, ki naj bi ga izdelal zato, da dež ne bi zmočil njegove žene, se je Puh začel ukvarjati z izdelovanjem motornih koles (1902). Kot prvo lastno avtomobilsko proizvodnjo je startal z modelom »voiturette«, ki je 1.4.1900 pri vožnji na graški Shlossberg ob premagovanju 22% klanca lahko pokazala svojo primernost tudi za v gore. Istega leta je predstavil tudi dvosedežno voiturette z motorjem De Dion-Bouton s 2,7 KM ter štirisedežno voiturette z Puchovim patentnim motorjem z 7 KM z vis-a-vis sedeži in natično streho, in še enega z Puchovim motorjem 12KM , s sedeži drug za drugim in usnjeno streho, pri čemer sta oba modela imela najnovejši prijavljen patent – magnetno – električni vžig. 1903 nastane še en prototip, leta 1906 pa se začne serijska proizvodnja. Leta 1913 je obsegala ponudba Puhovih avtomobilov športne, luksuzne, turna, mestne, reševalne avtomobile in tovornjake. Kmalu je s svojimi vozili oskrboval tudi avstrijski dvor. Najvidnejši model je bil tip VIII iz četa 1913, alpski avtomobil s 14/38 KM, ki je med 1. svetovno vojno veljal za najzanesljivejši osebni in sanitetni avtomobil, v prometu pa se je obdržal še dolgo po koncu vojne. Športni uspehi so zagotovili Puhovi tovarni najboljše oglaševanje – leta 1906 je puch motor zmagal na “Coupe Internationale”, leta 1909 je bil dosežen hitrostni rekord 130,4 km/h z avtom Puch.
Poleg tega je Puch deloval tudi pri razvoju letalstva, tako da je bila zračno plovilo “Renner boys” opremljena z motorjem, ki ga je zasnoval prav on.
Puhova tovarna je na vrhuncu proizvodnje leta 1912 izdelala 16.000 koles, 300 motociklov in 300 avtomobilov, kar je bilo za tiste čase razmeroma veliko. Janez Puh je do konca svojega življenja razvil 21 tipov avtomobilov, med katerimi so mu priznali 13 avtomobilskih patentov. Njegova kolesa in motorji so spadali med najboljše, na kar so kazale številne zmage na dirkah.Umrl je 19. julija 1914 v Zagrebu. Pokopali so ga v Gradcu. Puhova tovarna se je po njegovi smrti razvijala naprej in je bila 10. maja 1935 združena v koncern »Steyr-Daimler-Puch Werke A.C.« s sedežem na Dunaju. Na Puhovih temeljih je zrasla tudi slovenska blagovna znamka Tomos.
Poznamo 19 njegovih patentov, prijavljenih v uradni zaščitni postopek v letih 1899 – 1913, podeljenih pa v letih 1900 -1915 (poslednja patenta so mu priznali posmrtno, enega pa so mu podelili le štiri dni pred smrtjo). Še več pa je bilo posmrtnih objav njegovih patentov. Med omenjenimi patenti jih je 13 s področja tehnologije cestnih vozil in 6 za pisalne stroje. Deloval je tudi na področju avtomobilizma, preizkusil se je celo na letalskem področju, vendar je to delo opustil.
»Janez Puh, Johann Puch, človek, ki je svet obrnil na glavo.«
Leta 1998- 1999 smo v sodelovanju z mag. Kristino Šamperl Purg ob postavljanju razstave (otvoritev 25. septembra 1999, Ptuju) posvečene Janezu Puhu pomagali z obširnim člankom za monografijo o tem izjemnem genijem, in nekaj muzejskimi eksponati. Razstava je bila pripravljena v sodelovanju z Zgodovinskim arhivom na Ptuju z naslovom »Janez Puh, Johann Puch, človek, ki je svet obrnil na glavo«. Le ta nam je omogočila, da smo še natančneje raziskali Puhovo življenjsko pot. In seveda potrdili dolgoletno vztrajno zbiranje eksponatov, značk, dokumentov in motociklov Puh.
Danes se lahko tako pohvalimo z izjemno zbirko, verjetno eno najbolj obširnih, in nekaj prav unikatnimi motocikli te znamke. Med njimi ni samo motocikel Puch tip N, ampak tudi Puch Typ D iz 1906, pa nedavno odkriti mali zaklad – motor Puch B (eno- cilindrični motor z 397 cc (75×90 mm), moč 2hp).
Motocikel Puch tip N PUCH TYPE N 3½ HP, 453 cc, NO. 5123, iz 1912 nam je leta 2015 prinesel zmago na prestižnem tekmovanju Concours d` eleganze Villa d` Este CLASS A »The Establishment – The first two decades«.
Motocikel smo obnavljali kar desetletje in sreča se nam je nasmehnila še le proti koncu, ko smo dobili enega izmed redkih še obstoječih katalogov, ki nam je pomagal razvozlati kar nekaj vprašanj. Motor je namreč prišel v našo delavnico v škatlah, okvir je bil nedotaknjen, nekaj delov pa je manjkalo. Ta model Pucha se je prodajal za 1075 Kron in je bil precej priljubljen, saj je bil namenjen nekoliko težjim terenom. Poleg pedal je poganjal motor usnjeni jermen, ki mu je dajal še več moči. Teža je bila 70 kg, dosegal pa je hitrost 75km/h, naj pa bi jih bilo izdelanih okoli 80 komadov. Zaradi lastnosti so ta model motocikla prodajali po celem svetu.
Foto: muzejski arhiv
Viri: Monografija – Arhiv Ptuj, članek Grom Petja, muzejske brošure

