»Bilo Je Naporno, A Ne Obžalujem Niti Trenutka!«

5. avgusta, 2021

Z nekoliko zadrege sem Aleša Pušnika na zadnjem obisku vprašala, če bi mi zaupal kontakt svoje bivše žene, Janje Pušnik Stajnko. Včasih nam slabe izkušnje vsilijo predpostavke, da na primer za vse ločence velja, da so njihovi odnosi omejeni na sovraštvo in preziranje. Z velikim presenečenjem sem takoj ugotovila, da tu še zdaleč ni tako. Aleš mi je z veseljem posredoval kontakt, povedal da sta v odličnih odnosih in me celo napovedal.

Z Janjo sva se dobili v Domžalah na kavici. Energično in nasmejano mi je opisovala svoja in Aleševa doživetja v njunem Renault 5 Alpine in kasneje Renault 12 Gordini.

Janja je rojena v Mariboru (1957), bila je zaposlena v NKBM  in delala kot vodja deviznega trga, potem se preselila v Ljubljano, kjer se je zaposlila v Ljubljanski Banki, od leta 2008 pa dela v zasebnem sektorju – gradbeni inženiring – in živi v Radomljah, kjer si je z novo družino ustvarila novo življenje. Hudomušno zaključi uvodni del z stavkom,  da se bo novembra upokojila. Obe se nasmejiva temu, saj se razbere, da se za njenim nasmehom namreč skriva tista nagajiva energija, ki dejansko govori, da če bo sicer resda uradno nastopila pokoj, tega še ne misli tudi izpeljati v čisto dobesednem smislu.

Aleša Pušnika je spoznala pri svojih 17 letih, in skupaj sta ostala vse do njenega 39 leta. Rodil se jima je sin Tadej, ki pa je leta 2015 veliko prerano zapustil ta svet zaradi posledic nesreče pri surfanju. Pove mi, da je bil mahnjen na adrenalin; motokrosist, smučar in surfaš, in ni ga bilo mogoče umiriti.

Pri 18 je naredila takoj izpit za avtomobil, pri 19 že odpeljala nekaj relijev kot Aleševa sovoznica, tudi na »8. reliju 1000 km Beograda«, ki je veljal leta 1976 za jugoslovansko državno prvenstvo Aleša je spremljala praktično na vse tekme med leti 1976 in 1982, pa četudi samo kot članica spremljevalne ekipe.

Ko mi opisuje Aleševe rezultate na reliju Monte Carlo  in kako sta z Rok Freyerjem v Reanult 12 Gordini, vkljub napaki organizatorja bila izključena, pa še vseeno ob visoki štartni številki postavila skupno osmi čas,  mi to pove s ponosom in iskricah v očeh, kar mi je zelo všeč, saj vidim, da je bila s srcem in dušo v tem športu. Na relijih v Monte Carlu je imel Aleš za sovoznike Rudija Šalija iz Novega Mesta, Marka Kožarja in Rok Freyera iz Ljubljane, ki so prinesli tudi sponzorki denar za samo dirko. Dirke so bile namreč finančni zalogaj, čeprav pravi, da so živeli skromno in nezahtevno, gnal jih je adrenalin. Bile so naporne, zahtevale so veliko treningov in niso bile enostaven projekt. Dirke so bile tudi nevarne, zaščitnih oblačil, kot jih poznamo ni bilo. Imeli so čelade in pa kavbojke. To je bila oprema dirkača in sovoznika. Radijske povezave ni bilo, kot jo poznamo danes. Sovoznik je na ves glas kričal navodila pilotu. Motor je ropotal in vozilo se je treslo. Spominja se, da je na »YU Reliju« zaradi tresljajev premaknila po pomoti prst za vrstico na poli z ruto in že je kričala napačna navodila. Aleš je hitro ukrepal, saj je poznal ovinek in speljal z neverjetno spretnostjo, a če bi se držal njenih navodil, bi dirko končala z verjeno zelo hudo nesrečo in poškodbami.  Sovoznik je moral biti koncentriran, natančen in glasen. Zaupati sta si morala, sicer ekipa ni delovala enotno in usklajeno.  Včasih pa enostavno razmere niso dopuščale, da bi se dirka odpeljale brez nesreč. Zgodilo se je tako, da je na prvenstvu v Bolgariji, na Rally-ju Hebros leta 1976, Aleš z Rudijem v Renault 12 Gordini zletel iz ovinka v 150-metrski prepad. Takrat si je Rudi tudi zlomil ključnico.

Prav tako ne bo pozabila dirke po Avali (Srbija, Yu rally) leta 1980, ko sta s Pušnikom končala v jarku na strehi, vrata komaj odprla, in splezala iz vozila, saj bi lahko avtomobil eksplodiral. Še sedaj sliši nekoga iz publike, ki se dere na gledalca, naj ugasne cigareto, da ne bo avtomobil eksplodiral. Pa v Monte Carlu (1973), ko so sredi noči potrkali na vrata, to je namreč bil vedno slabi znak, da je z dirko ali dirkačem nekaj narobe. Cesto naj bil zasul snežni plaz, in da sta bila prepozna, ko sta iskala obvoz in nima smisla nadaljevati…

Velikokrat ji je bilo na dirkah neprijetno in nerodno, saj so se vsi smukali okoli nje in jo opazovali, ocenjevali in analizirali. Tu in tam se je slišalo, »gledaj ti ženo, ovo ludo ženo«, ampak v resnici, če pogleda sedaj nazaj, zaključi, da je vse skupaj pomagalo k prepoznavnosti ekipe. Lažje so sklepali prijateljstva, saj so velikokrat radovedno pristopili k njima in začeli pogovor o tem in onem,  v resnici pa sta oba vedela, da »tipajo teren«. Veliko stikov je potem sama vzdrževala še naprej skozi leta. Tako še danes prijateljuje z Poberajeva  Marjeta (dirkač Leon Poberaj) iz Solkana, ki je prav tako bila sovoznica na dirkah v moževi Zastavi 101.

Starši ji niso mogli preprečiti, da ne bi dirkala, mama je bila vedno v strahu, a Janjo je zadeva fascinirala in vlekla. Oče si je želel, da bi se ukvarjala s kakršnokoli športno panogo, saj so bili doma vsi športniki, samo ne dirkala. To je le s težavo sprejel. S pomočjo dirk, prizna, je dobila možnost videti tudi ogromno sveta, od Pariza do najbolj zakotnih vasi po bivši Jugoslaviji, kamor danes sploh ne moreš več. Pariz jo je tako očaral, da je odločila,  da se bo začela učiti francoščino in se jo tudi je. Danes jo govori tekoče. Včasih je bilo zelo naporno, se še spominja,  saj so se na dirke vozili zelo dolgo. Ko je hodila na Visoko ekonomsko šolo v Maribor, se je tako za enega od izpitov pripravila kar v avtomobilu na poti domov iz dirke. Z Alešovo Citroen žabo in na prikolici naloženim dirkalnikom, sta vozila celo noč, tako da sta zjutraj prišla na šolo še pravočasno za izpit.

V dirkanju se je preizkusila še enkrat in to kot ženska ekipa s Tanjo Svet, 2003, in zmagala.

Danes vnuku, ki ne skriva navdušenja nad babičino adrenalinsko preteklostjo, pripoveduje zgodbe ob listanju albumov.

Dirke:

Janja Stajnko – eWRC-results.com