Zgodba O Slovenskem Motociklu “Pohorc”

13. junija, 2021

Zgodbo o Pohorcu – motociklu, ki ga postopoma sestavljamo v muzejski delavnici,  saj ne obstaja razen nekaj prič in veliko anekdot, motorja in petih zabojev z deli nič, težko predstavimo enostavno.  Nastanku tega prototipa so botrovale različne okoliščine, tako samega mesta Maribor v razvoju, kot politike v takratni Jugoslaviji.

TOVARNA AVTOMOBILOV IN MOTORJEV MARIBOR

Maribor, je bilo do druge svetovne vojne najhitreje razvijajoče se mesto v Sloveniji. Prevladovali so industrijski obrati v Melju, kjer še danes stoji veliko pomembnih industrijskih obratov. A med drugo svetovno vojno, ko ga je zavzel okupator, so ga zavezniški bombniki bombardirali, da je postal eno najbolj uničenih mest v Jugoslaviji, saj je bila porušenih skoraj polovica zgradb.  Večino nastale škode so uspeli popraviti šele leta 1950. V Mariboru je zrasla ena najpomembnejših tovarn slovenske in jugoslovanske zgodovine, to je bila tovarna TAM, ki je med vojno zaposlovala čez 7000 ljudi.

Po koncu vojne je Zvezno ministrstvo za industrijo odločilo, da se bo podjetje iz letalske industrije preusmerilo v avtomobilsko proizvodnjo. 31. decembra 1946 je jugoslovanska vlada sprejela dokument o preimenovanju tovarne letalskih delov v Tovarno avtomobilov Maribor Tezno. Prvi avtomobil, ki so ga naredili v novi tovarni, je bilo tovorno vozilo TAM Pionir, ki pa so ga izdelovali po češki licenci. Kot zanimivost velja omeniti, da so leta 1947 v TAM-u razmišljali

tudi o izdelavi osebnih avtomobilov in motornih koles. Za program osebnih avtomobilov so bili v stiku s Volkswagnovim konstruktorjem Porschejem, a naj bi bila zamisel za tisti čas prezgodnja. Druga skupina pod vodstvom konstruktorja Drago K. Fišerja pa je julija 1948 izdelala prvo motorno kolo v Jugoslaviji, katerega proizvodnja pa je bila nemudoma ustavljena s strani direkcije zvezne industrije motorjev v Beogradu.  V tovarni so aktivnosti preusmerili v izdelavo tvornih vozil in avtobusov. TAM je  sčasoma postal največji proizvajalec tovornjakov in avtobusov v Jugoslaviji. Leta 1961 se je tovarna preimenovala v Tovarno avtomobilov in motorjev Maribor.TAM-ova uspešnost, ki je trajala do osemdesetih let prejšnjega stoletja, se je v naslednjem desetletju prevesila v obdobje sanacij, preoblikovanj, iskanj rešitev znotraj tovarne in s pomočjo države, razpada trga in države. Velike politične in gospodarske spremembe po letu 1990 so pripeljale do reorganizacije podjetja in ustanovitve več manjših podjetij, ki so nadaljevale proizvodni program nekdanje tovarne. Krizno obdobje  je spremljalo tudi rastoče nezadovoljstvo delavcev, ki so upali, da bosta vodstvo in država našli rešitev za obstoj podjetja. Ker je niso našli, je bil 3. junija 1996 za vse odvisne družbe, tudi za Tovarno avtomobilov Maribor, uveden stečaj.

Hinko Čerič

Hinko Čerič je kot Mariborčan spremljal vzpone in padce rojstnega mesta Maribor in seveda kot navdušen mehanik tudi rast in uspehe tovarne TAM.

Hinko je bil član Čeričeve družine, ki je štela 10 otrok. Oče Jože in mama Elizabeta sta v Maribor prišla še v 19. stoletju in Hinko je bil njun najmlajši otrok, rojen 12. julija 1907. Krstila sta ga za Henrika, a vse življenje so ga vsi klicali Hinko. Dali so ga v uk za kovinostiskarja (pasar, oziroma »druker« po domače)  Te obrti se je učil od oktobra 1923 do aprila 1926 V Kovinostiskarski delavnici inž. Buhla in Albina Slezaka na Teznem. Leta 1940 je v Ljubljani julija najprej maja položil izpit za kovinostiskarskega, oktobra pa še še za mehanikarskega mojstra. V tridesetih letih je delal v Thoma & Co Maribor kot garažni mojster in mehanik.

V tridesetih letih je Hinko delal kot voznik in vodja garaže. V prostem času se je zapiral v delavnico in izboljševal motorje, za vikende pa dirkal kot član mariborskega kluba. Vozil je v jugoslovanskem prvenstvu in se udeleževal tudi mednarodnih dirk. Dirkal je tako po cesti kot vozil dirke »dirt track«. Na dirkaške steze se je podal leta 1929 in vztrajal do vključno leta 1940. Dirkati je začel z motociklom  Monet Goyon, nadaljevals Puchom 175 in Puchom 250 S4. Vozil je tudi S Puchom 250 ladepumpe in nazadnje še s 500-kubićnim BMW-jem. Tudi po 2. svetovni vojni je še odpeljal nekaj dirk, o čemer pričajo pokali.

Informatorji so vedeli povedati, da si je motorje sam predeloval.  Jožef Rajšp-Jožko (mlajši Čeričev še živeči kolega) je med drugim rekel: »Hinko je točno vedel, kako pomembna je pri dirkalnem motorju izpušna cev. Tako se je na dirko v Zagreb peljal kar z motorjem, s katerim je dirkal, le izpušno cev lastne konstrukcije je razstavil, jo dal v nahrbtnik in jo pred dirko zmontiral na motor.«

Pri Čeričevih ni dirkal sam Hinko, ampak tudi njegov brat Ivan. Ta se je med dirkanjem leta 1949 tudi ubil, in sicer na dirki »dirt truck« v Mariboru. Ko ga je odneslo s trase, je padel v bombni lijak. Kasneje  je s Tomosom dirkal njegov nečak Mladen.

Tudi vso vojno je delal v Svili, takoj po vojni, ko je bilo podjetje nacionalizirano je še ostal tam do leta 1947, ko je zaprosil obrtno dovoljenje in ga avgusta tudi prejel, in sicer za izvrševanje obrti in mehanike. V svoji delavnici na Principovi ulici je večinoma popravljal motocikle.

MOTOCIKEL »POHORC«

V drugi polovici štiridesetih let je sicer bilo kristalno jasno, da bodo v TAMu proizvajali tovorna vozila, vseeno pa so se preizkusili tudi v drugih izzivih. Eden od teh je bila izdelava motocikla.

Leta 1948 je bilo tako izdelano v tedanji TAM-ovi strojni delavnici za vzdrževanje strojev pod vodstvom Draga Karla Fišerja  prvo motorno kolo v Jugoslaviji z 350 ccm in močjo 18 KM. Potrebe po motornih kolesih naj bi bile v Jugoslaviji takrat velike in tudi jugoslovanska vojska je bila zainteresirana zanje. Dne 27. avgusta 1948 so organizirali demonstracijo tega motorja pred člani vojne oblasti v Zagrebu. Delegacija je izrazila ugodno mnenje. Direktor podjetja je o tem uspehu obvestil glavno direkcijo zvezne industrije motorjev v Beogradu, ki pa ni bila navdušena, temveč je po tem obvestilu formirala komisijo, ki naj bi v tovarni »pregledala vse konstrukcijske in ostale oddelke, kaj vse se dela v tovarni, da ne bi ponovno prišlo do podobnega presenečenja«. Proizvodnja motociklov v TAM ni tako nikoli stekla.

Zamisel in konstrukcija tega motocikla v TAM pa je tako močno motivirala Hinka (pravijo, da je sam o Fišerjevem prototipu menil, da izgleda kot koza in da je je prav smešen ter da lahko sam naredi nekaj boljšega), da se je v domači delavnici leto kasneje lotil proizvodnje lastnega prototipa. Nastal je »Pohorc«. Motor je skonstruiral sam. Za vzor mu je služil DKW-jev 250 ccm agregat, a odločil se je za prostornino 350 ccm. Valj in motorno ohišje so vlili v Livarni Maribor, bat pa v zasebni livarni Jager na Pobrežju  – iz materiala, iz katerega so bile izdelane letalske elise. Pohorca je razstavil leta 1950 na I. kongresu Ljudske Tehnike Slovenije v Ljubljani.  Potem naj bi po pričevanjih raznih njegovih še živečih kolegov motor prepotoval celotno Jugoslavijo, kjer ga je predstavljal na raznih sejmih.

Obstaja kar nekaj anekdot povezanih s samim nastankom motocikla. Prva je ta, da naj bi motor nastal celo v sodelovanju z elektro strojnim klubom TAM (nepreverjeni podatek).

Druga govori o imenu: ker Hinko ni vedel kako ga poimenovati, ker je bil prvič predstavljen na Pohorju, pohorski koči, so mu prijatelji svetovali naj bo kar »Pohorc«. Tretja govori o tem, kako je Hinko rešil težav s kolesi, ki jih takrat ni bilo mogoče dobiti.  Te mu naj bi poslali iz Beograda, kar s pomočjo lahkega aviona, ki mu ju je nad hišo pilot odvrgel iz aviona.

Motocikel je bil višnjevo rdeč z zlatimi črticami in napisom Pohorc.

Hinko je bil obrtnik do konca novembra 1955, ko se je preselil v Koper. Tja ga je povabil prvi direktor Tomosa, gospod Franc Pečar. Izziv je bil dovolj velik, da ga je sprejel, saj so ga dali v prototipno delavnico. Ko so leta 1962 ustanovili Zavod za tehnične in ekonomske raziskave, ki se je kasneje razvil v sodobno opremljen inštitut, naj bi Čerič postal njegov prvi vodja (še potrebno raziskati).

Takoj leta 1956 so pri Tomosu začeli dirkati z modeli Tomos Puch. V razredih 125 in 250 ccm. S Puchom je dirkal tudi Hinkov nečak Mladen Čerič in fotografija visi ob vhodnih vratih Pušnikovega muzeja. Čerič je aktivno sodeloval pri načrtovanju in izdelavi dirkalnega D5 in je pripomogel k številnim domačim in mednarodnim zmagam tega dirkalnika.

Hinko Čerič v Tomosu ni delal do svoje upokojitve. Avgusta leta 1964 je zaprosil za sporazumno prekinitev delovnega razmerja (zdravstveni razlogi) in se je po tem vrnil v Maribor, kjer je do upokojitve avgusta 1967 delal kot vodja delavnice na servisu Ferromoto. Po upokojitvi je še ves čas »brkljal« po svoji delavnici. Dočakal je visoko starost in umrl 30.novembra leta 1996.

Motocikel danes hrani Muzej motociklov Grom na Vranskem in prav tako vso skopo obstoječo literaturo, ki sploh še obstaja in priča o tem neverjetnem podvigu Mariborčana.

Posebna zahvala gre dr. Emilu Šterbenku, ki z neverjetno strastjo in predanostjo raziskuje našo tehniško dediščino in jo zapisuje v lepe članke, katerega del ste lahko prebrali tudi tu zgoraj!

Članek je bil objavljen v reviji Rare& Unique Vehicles

Literatura in viri:

Brovinsky, B. Motorcycles from Koper. Tehnični muzej Slovenije, 2017 Str.41.

Lešnik, S. Prireditev Mariborski teden v Mariboru: predstavitev fotografskega gradiva iz zbirkPokrajinskega arhiva Maribor. Arhivi 35/2012 št. 1, str. 285-286.

Prašnički, M. Oris glavnih razvojnih mejnikov in proizvodov tovarne avtomobilov Maribor.V; Tovarna avtomobilov Maribor 60 let – spominski zbornik. Pokrajinski arhiv Maribor.Maribor 2007.

Željko Oset, Aleksandra Berberih Slana in Žarko Lazarević, City and economy, Institute of Contemporary History andNational Liberation Musuem, Maribor 2010

Šterbenk E., Avto Motor Classic (SVAMZ), strani 66 – 71, n. 68, Vransko 2020Grom

Motorcycle museum, archives, www. muzej-motociklov.com