V zadnjem času pogosto prejemam vabila na različne »concours d’élégance«, in lepotna tekmovanja za starodobna in mladodobna vozila. Skoraj vsak klub želi imeti svojega, vsak organizator postavi svoja pravila, izbere svoje sodnike in podeli svoje nagrade.
Samo po sebi s tem ni nič narobe. Vsako kakovostno srečanje, ki predstavlja avtomobilsko zgodovino in spodbuja skrb za vozila, je dobrodošlo. Težava nastane, ko se prestižno ime uporablja za skoraj vsak dogodek, ne da bi za njim stali jasen koncept, ustrezna vozila, strokovno ocenjevanje in transparentna pravila.
Takrat vse skupaj postane – če povem preprosto – »kr neki«.
Lepotno tekmovanje ali avtomobilska kultura?
Concours d’Élégance v dobesednem prevodu pomeni »tekmovanje elegance«. Njegove korenine segajo v Francijo, kjer je plemstvo že v 17. stoletju v pariških parkih razkazovalo razkošne kočije. Z razvojem avtomobilizma so kočije nadomestili prestižni avtomobili.
Prvi avtomobilski concoursi v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja niso bili srečanja starih vozil, temveč predstavitve novih avtomobilov, novih karoserij in najnovejših modnih kreacij. Povezovali so proizvajalce avtomobilov, karoseriste in modne hiše.
Pomembni niso bili hitrost, moč motorja ali športni rezultati, temveč oblikovanje, kakovost izdelave in skladnost avtomobila, voznika oziroma voznice ter oblačil.
Ena najpomembnejših prireditev je postal Concorso d’Eleganza Villa d’Este, prvič organiziran leta 1929 ob jezeru Como. V ZDA je leta 1950 nastal Pebble Beach Concours d’Elegance, ki danes velja za enega najprestižnejših dogodkov na svetu.
Tudi v takratni Kraljevini SHS oziroma Jugoslaviji je bila avtomobilska kultura dobro razvita: prvi zagrebški Concours d’Élégance je potekal med prvo mednarodno avtomobilsko razstavo od 11. do 15. oktobra 1924 na Zagrebaškem zboru v Martićevi ulici, Beograd pa je svoj prvi samostojni mednarodni avtomobilski salon, v sklopu katerega so tudi izbirali najlepša vozila takrat na trgu, gostil od 5. do 15. marca 1938 na Starem sejmišču na levem bregu Save.
Toda z leti se je pomen izraza spremenil. Ker je bilo vedno manj unikatnih, ročno izdelanih novih avtomobilov, so v ospredje stopila »stara«, »klasična« ali recimo temu »zgodovinska« vozila. Danes bi jim rekli starodobna vozila. Nekdanji concours d’élégance je tako v veliki meri postal concours d’état – tekmovanje v stanju, ohranjenosti, restavriranju in zgodovinski pomembnosti vozila.
Danes najboljši dogodki povezujejo avtomobilsko zgodovino, tehniško znanje, umetnost, modo, oblikovanje, dokumentarne filme, strokovna predavanja, razstave in dražbe. Ne gre zgolj za vrsto bleščečih avtomobilov na travniku, temveč za skrbno pripravljeno kulturno prireditev.
Prestižnega imena ni mogoče preprosto prekopirati
Včasih se mi zdi, da manjša ko je država, več »concoursov« ima.
Organizator ima seveda pravico svoj dogodek poimenovati, kakor želi. Nihče nima izključne pravice do izraza concours d’élégance. Toda ime samo še ne ustvari prestiža.
Veliki mednarodni concoursi so rezultat desetletij dela, strokovnega znanja, močnih partnerstev, skrbno zgrajenega ugleda in zelo visokih finančnih vložkov. Za njimi stojijo priznani strokovnjaki, proizvajalci, oblikovalci, zbiratelji, muzeji, restavratorji, zgodovinarji in veliki sponzorji.
Na njih ne prideš samo zato, ker imaš lepo opran star avtomobil. Vozila so izbrana glede na redkost, oblikovanje, provenienco, tehnično pomembnost, originalnost, kakovost restavriranja in njihovo mesto v avtomobilski zgodovini.
Udeležba je lahko za običajnega lastnika skoraj nedosegljiva. Stroški transporta, priprave, zavarovanja, nastanitve in prijavnine so visoki. Tudi poznanstva in položaj v mednarodnem zbirateljskem okolju niso nepomembni.
Zmaga na takšnem dogodku vozilu prinese dodatno prepoznavnost, ugled in pogosto tudi višjo tržno vrednost. Prav zato mora biti izbira zmagovalcev strokovna in verodostojna.
Pri nas pa se včasih zgodi nasprotno: vozila se ponavljajo, merila niso javna, sodniki nimajo dovolj znanja, kriteriji se med ocenjevanjem prilagajajo, rezultati niso obrazloženi ali pa ljudje, povezani z organizacijo, posredno ocenjujejo sami sebe.
Tak dogodek lahko razdeli pokale, ne more pa si s tem avtomatično pridobiti ugleda.
Dobrega dogodka ne naredijo bele rokavice
Concours ni kakovosten zato, ker sodniki nosijo klobuke in suknjiče, ker dogodek poteka pred dvorcem, vozila stojijo na pokošeni travi, ob njih pa so postavljene table v zlati barvi.
Njegovo kakovost določajo predvsem:
jasno določena identiteta in namen dogodka;
vnaprej objavljena pravila;
premišljeno oblikovani razredi vozil;
strokovni in neodvisni sodniki;
preprečevanje nasprotij interesov;
dosledno uporabljena ocenjevalna merila;
dokumentirani rezultati;
možnost vpogleda v ocenjevalne liste;
kakovost in zgodovinska vrednost prijavljenih vozil;
dolgoročno in potrpežljivo grajenje ugleda.
Če teh elementov ni, imamo razstavo ali srečanje vozil. Tudi to je lahko lepo, prijetno in dobro obiskano. Ni pa nujno concours d’élégance v pravem pomenu besede.
Zakaj bi moral vsak dogodek posnemati Pebble Beach ali Villa d’Este? Veliko bolj pošteno in ustvarjalno bi bilo razviti svoje ime, svojo zgodbo ter format, prilagojen vozilom in okolju, ki jih dejansko imamo.
Ocenjevanje ne sme biti stvar trenutnega navdiha
V tujini obstajajo različni izdelani sistemi ocenjevanja. Eden od njih je sistem ICJAG – International Chief Judge Advisory Group, ki poudarja originalnost, avtentičnost, pravilno restavriranje in funkcionalnost vozila.
Vozilo se ocenjuje po posameznih področjih, kot so zunanjost, notranjost, motorni prostor, podvozje in delovanje. Vozilo je treba tudi zagnati. Sistem hkrati priznava, da so starodobna vozila namenjena uporabi, zato običajne in razumne sledi vožnje niso nujno kaznovane.
Novejši M100 oziroma Modernised 100-Point System poskuša tradicionalno ocenjevanje prilagoditi sodobnim razmeram. Večina točk je namenjena objektivni presoji vozila, manjši del pa njegovemu zgodovinskemu pomenu, provenienci in celostnemu vtisu.
M100 dopušča tudi nekatere razumne tehnične prilagoditve zaradi varnosti, sodobnih goriv ali učinkovitejšega hlajenja. Njegov namen ni nagraditi samo avtomobilov, ki so videti bolje kot takrat, ko so zapustili tovarno, temveč upoštevati tudi njihovo zgodovino, avtentičnost in uporabnost.
Obstajajo še drugi sistemi. Chantilly na primer namenja več pozornosti kombinaciji stanja, zgodovine, avtentičnosti in uporabnosti, francoski concours d’élégance à la française pa pomemben del ocene namenja tudi predstavitvi vozila.
Ni nujno, da vsi uporabljajo isti sistem. Nujno pa je, da organizator jasno pove, kaj ocenjuje in po kakšnih pravilih.
Če en sodnik išče popolno restavracijo, drugi originalnost, tretji pa izbere avtomobil, ki mu je preprosto najbolj všeč, rezultat ne more biti strokoven ali primerljiv.
Originalnost ali popolnost?
To je eno največjih vprašanj sodobnih concoursov.
Ali naj zmaga brezhibno restavriran avtomobil, na katerem je skoraj vse obnovljeno ali zamenjano? Ali pa bi morali višje oceniti nekoliko obrabljeno, vendar izvirno vozilo z dokumentirano zgodovino?
Popolna restavracija je lahko tehnično in obrtniško izjemen dosežek. Toda avtomobil, ki je obnovljen bolje, kot je bil kadar koli izdelan, ni nujno tudi najbolj avtentičen zgodovinski predmet.
Sledi uporabe niso vedno napake. Lahko so del zgodbe vozila.
Prvotni lak, obrabljeno usnje, stara popravila in dokumentirane spremembe nam povedo, kako je bilo vozilo uporabljeno in kdo ga je uporabljal. Če vse odstranimo in nadomestimo z novim, lahko dobimo popoln predmet, hkrati pa izgubimo del njegove zgodovine.
Zato mora resen concours razlikovati med ohranjenostjo, konserviranjem, restavriranjem in rekonstrukcijo. Vsega ni mogoče pošteno ocenjevati z istimi merili.
Kaj o sodobnih concoursih pravi Gautam Sen?
Pri pripravi članka sem za mnenje vprašala Gautama Sena, priznanega indijskega avtomobilskega novinarja, avtorja, svetovalca za oblikovanje in izkušenega mednarodnega sodnika na concoursih. Sen je častni podpredsednik FIVA ter strokovnjak za avtomobilsko oblikovanje, avtentičnost vozil in ocenjevanje na concoursih. Je tudi soavtor knjige Celebrating a Century of Concours d’Élégance & d’État, ki predstavlja razvoj teh prireditev od njihovih začetkov v Franciji v dvajsetih letih prejšnjega stoletja do današnjih mednarodnih dogodkov.
Na vprašanje, kaj v resnici opredeljuje concours d’élégance in ali bi smel ta prestižni naziv uporabljati prav vsak dogodek, je Sen odgovoril:
»Verjetno nihče nima pravice odločati in določati, kaj je concours d’élégance in kaj ni, saj živimo v svobodnem svetu. Kljub temu se moramo spomniti, da je bil concours d’élégance ob svojih začetkih v dvajsetih letih prejšnjega stoletja predvsem tekmovanje, namenjeno promociji in prodaji novega oblikovanja, bodisi proizvajalca avtomobilov bodisi karoserista.
Concoursi v dvajsetih in tridesetih letih so bili srečanje treh skupin – proizvajalcev avtomobilov, karoseristov in modnih hiš. Namenjeni so bili promociji avtomobilskih znamk, karoseristov in oblačil modnih hiš. Predstavljali so popolnoma nove avtomobile z novimi oblikovalskimi rešitvami ter nova oblačila.
Po drugi svetovni vojni so se concoursi začeli organizirati tudi v Združenih državah Amerike, med drugim Pebble Beach. Tudi tam so sprva sodelovali novi avtomobili. Toda že na tretjem Pebble Beach Concoursu je nagrado Best of Show prejel predvojni Packard. Od takrat je najvišje nagrade dobivalo vedno več predvojnih avtomobilov, saj je bila večina novih vozil že izdelana serijsko, unikatnih avtomobilov s posebej izdelanimi karoserijami pa je bilo vedno manj.
Tako se je nekdanji concours d’élégance za nova vozila postopoma spremenil v concours d’état – tekmovanje v stanju starejših vozil, med katerimi so nekatera morda sodelovala ali celo zmagala na concoursu d’élégance že takrat, ko so bila nova.
Zato imajo na prireditvi Chantilly danes concours d’élégance za približno dvanajst novih konceptnih ali unikatnih avtomobilov, hkrati pa concours d’état za približno sto starejših vozil.
Če bi se odločil, da na svojem zasebnem posestvu organiziram dogodek, nanj povabim skupino prijateljev z njihovimi starimi in novimi avtomobili ter ga poimenujem concours d’élégance, mi tega nihče ne more in ne sme preprečiti. Če pa bi organizatorji želeli, da se dogodek prizna kot concours d’élégance pod okriljem oziroma s priznanjem FIVA, potem FIVA takšnega priznanja ne bi smela podeliti brez ustreznih meril. FIVA ne more biti policija, ki bi nadzorovala vse takšne dogodke.«
Na vprašanje, kako zagotoviti strokovno, transparentno in nepristransko ocenjevanje, zlasti ker sodniki, zbiratelji, sponzorji in lastniki vozil pogosto pripadajo istemu ozkemu mednarodnemu krogu, je Sen pojasnil:
»Razvitih in dogovorjenih je več različnih sistemov točkovanja, njihova uporaba pa je odvisna od tega, kaj želijo organizatorji ocenjevati. Če se ocenjuje izključno kakovost restavriranja, je na voljo novi sistem M100. Pred njim se je uporabljal sistem ICJAG, ki je očitno izgubil del svoje verodostojnosti, čeprav ga npr. prav FIVA še vedno navaja med sistemi ocenjevanja svojih dogodkov.
Če želijo organizatorji poleg stanja vozila upoštevati tudi njegovo zgodovino, avtentičnost in uporabnost, je sistem ocenjevanja, ki ga uporabljajo v Chantillyju, verjetno precej primernejši.
Obstaja tudi francoski concours d’élégance à la française z zelo specifičnim 60-točkovnim sistemom, pri katerem je ena tretjina vseh točk namenjena predstavitvi avtomobila. Vsi ti sistemi ocenjevanja so predstavljeni tudi v naši knjigi.
Če organizatorji dosledno uporabljajo enega od teh sistemov, sodniki pa imajo ustrezno znanje, bi morala možnost vpogleda v ocenjevalne liste po koncu dogodka zagotoviti transparentnost in poštenost ocenjevanja.«
Na vprašanje, ali naj se sodobni concoursi osredotočajo predvsem na popolnost in kakovost restavriranja ali pa bi morali večjo težo nameniti originalnosti, avtentičnosti, dokumentirani zgodovini in skrbno ohranjenim vozilom, je odgovoril:
»To je večno vprašanje. Menim, da sistem ocenjevanja, ki ga uporabljajo v Chantillyju, precej dobro upošteva obe strani: tako kakovost restavriranja kot tudi originalnost, avtentičnost in dokumentirano zgodovino vozila.«
Skromno, vendar verodostojno
Pri SVAMZ se zavedamo okolja, v katerem delujemo. Zato naš osrednji izbor ostaja Naj starodobnik - Slovenija. Ime je preprosto in ne poskuša ustvarjati vtisa, da smo slovenski Pebble Beach. Izbiramo med starodobnimi vozili, ki predstavljajo naš prostor, našo zgodovino in realnost pretežno slovenskega zbirateljstva in okoliških držav.
Dogodek je lahko skromnejši, vendar mora biti verodostojen. Ugled se ne ustvari z velikimi besedami, temveč z leti doslednega dela, izboljševanjem meril, kakovostnim izborom vozil in zaupanjem udeležencev.
Tudi naš dogodek se mora razvijati, izboljševati ocenjevanje, preprečevati ponavljanje vedno istih vozil in zagotavljati večjo preglednost rezultatov. Kritika drugih ima težo samo, če smo pripravljeni kritično pogledati tudi lastno delo.
Nekateri kritizirajo, da Youngtimerji ne spadajo na omenjeno prireditev. Sama menim, da Youngtimerji tudi sodijo na prireditev Naj starodobnik - Slovenija, vendar v jasno ločeni kategoriji. Če želimo ohraniti avtomobilsko dediščino prihodnosti, moramo pomembna, originalna in dobro ohranjena vozila prepoznati, še preden dopolnijo 30 let. Prav youngtimerji obenem nagovarjajo mlajše generacije in dokazujejo, da tehniška dediščina ni nekaj zaključenega, temveč se ustvarja tudi danes. Pri tem pa jih ne smemo predstavljati kot starodobnike ali jih ocenjevati po enakih merilih kot bistveno starejša vozila.
Manj nazivov, več vsebine
Nič ni narobe z lokalnim srečanjem, izborom najlepšega vozila ali klubskim praznikom. Nasprotno – takšni dogodki so pomembni za povezovanje ljudi, popularizacijo tehniške dediščine in spodbujanje novih generacij.
Toda ni treba vsakemu dogodku nadeti francoskega imena, da bi postal pomemben.
Včasih bi bilo bolje imeti dobro organizirano srečanje starodobnikov z jasnim slovenskim imenom kot slab približek svetovno znanemu concoursu.
Concours d’élégance ni samo lep avtomobil, pokal in kozarec penine. Je premišljen izbor vozil, strokovno znanje, avtomobilska zgodovina, oblikovanje, kultura, jasna pravila in dolgoročno ustvarjen ugled.
Brez tega ostane samo ime.
In če ima vsak klub svoj »prestižni mednarodni concours«, na katerem se pojavljajo ista vozila, ocenjujejo isti ljudje in zmagujejo isti znanci, potem prestiž izgubi pomen.
Takrat res lahko rečemo samo še: kr neki.
(naslovna foto kreairana z AI)