Pred časom je bilo mojemu očetu na sodišču očitano, da je »kontaminiral slovensko starodobniško sceno«. Beseda je bila seveda izrečena kot očitek. Spremljale so jo navedbe o njegovi preteklosti, prepletene z izmišljotinami in interpretacijami v korist tistega, ki jih je podajal. Očetov odvetnik jih je zavrnil in predložil dokaze. Mene pa je prav ta beseda spremljala še dolgo po tem.

Vedno znova me preseneti, kako zlahka ljudje preteklost potvarjamo in prilagajamo sedanjim potrebam. Kar je nekoč veljalo za zaslugo, lahko postane predmet očitkov. Sodelovanje, na katero smo bili ponosni, postane nekaj, kar bi najraje zamolčali. Človek, ki je pomagal postaviti temelje, pa v novi pripovedi nenadoma nima več svojega mesta.

Očeta je beseda »kontaminacija« sprva zmotila. Potem sem ga presenetila.

»Saj ima prav,« sem rekla.

Seveda sem s tem mislila nekaj povsem drugega.

Po osamosvojitvi Slovenije je bil med prvimi, ki so razumeli, da starodobništvo potrebuje organiziranost in da mora pojem starodobnega vozila dobiti svoje mesto tudi v zakonodaji. V času razdrobljene klubske scene je razmišljal o strokovnem delu, povezovanju in sogovornikih v institucijah. Oziral se je čez mejo, predvsem proti Italiji, kjer je imelo organizirano ohranjanje zgodovinskih vozil že dolgo tradicijo.

Dolga leta je ustvarjal zbirko, jo spravil pod eno streho in jo na pobudo lokalne skupnosti odprl javnosti kot muzej. Svoj dotedanji poklic arhitekta je zamenjal za delo v pisarni SVAMZ. Ročno je izpolnjeval certifikate, listal strokovne knjige in iskal podatke v dokumentaciji, prineseni iz tujine. Digitalnih zbirk in odgovorov na klik takrat ni bilo.

Bilo pa je veliko dela, potrpežljivosti in prepričanja, da je vredno ohraniti nekaj, v čemer je marsikdo še vedno videl predvsem staro železo.

Če je to »kontaminacija«, potem ta beseda v mojih ušesih dobi precej drugačen pomen.

Ob takšnih dogodkih se vedno znova vračam k vprašanju, kako nastaja zgodovina. Kdo jo zapisuje, na katere vire se opira in komu v njej nameni prostor?

Idejo je mogoče povzeti, projekt ponoviti, koncept preimenovati. To samo po sebi ni slabo. Dobro delo pogosto spodbudi druge, da nadaljujejo, razvijajo in ustvarijo kaj novega. Prav v tem je lahko njegova največja vrednost.

Težava nastane, ko se ob tem izgubi izvor. Ko iz pripovedi izginejo ljudje, ki so projekt zasnovali, okoliščine, iz katerih je nastal, in delo, opravljeno davno pred prvo javno predstavitvijo. Takrat ne govorimo več samo o nadaljevanju neke zamisli. Posegamo tudi v spomin na njen nastanek.

V zadnjem mesecu sem se ob dveh primerih ponovno ustavila pri tem vprašanju: pri projektu, povezanem z dogodkom čez mejo, in pri nastajanju zbornika enega od slovenskih klubov. Pri obeh sem pogrešala več preverjanja virov, poznavanja širšega konteksta in pogovorov z ljudmi, ki so bili zraven.

Predvsem pa pripravljenost, da bi dejstva lahko spremenila že zamišljeno pripoved.

Zgodovinsko raziskovanje zahteva prav to odprtost. Včasih dokument potrdi naše prepričanje. Drugič ga popravi. Lahko nas pripelje do človeka, na katerega smo pozabili, ali pokaže, da je bilo sodelovanje širše, kot smo sprva mislili. Takšna odkritja zgodbi dajejo globino, četudi nekoliko zapletejo njeno pripovedovanje.

Želja po prepoznavnosti nas lahko hitro odpelje drugam. Projekti potrebujejo javnost, organizacije morajo predstaviti svoje delo in vsakdo ima pravico biti ponosen na doseženo. Toda pri tem nosimo odgovornost za točnost zapisanega.

Če izpustimo sodelavca, ker so se naši odnosi medtem ohladili, preteklosti s tem nismo spremenili. Spremenili smo le njeno predstavitev. Enako velja, če začetek projekta postavimo v trenutek, ko smo se mu pridružili sami, ali neko zamisel predstavimo brez omembe njenega izvora.

Ob takšnih zapisih se prej ali slej pojavi preprosto vprašanje: je bilo res tako?

Takrat postanejo pomembne podrobnosti. Kdaj je nastal prvi predlog? Kdo je sklical sestanek? Kaj piše v zapisniku? Kdo je sodeloval pri pripravi? Kdo je vztrajal takrat, ko projekt še ni prinašal ne prepoznavnosti ne ugleda?

Zato sem se skozi leta naučila skrbno shranjevati dokumentacijo: dopise, fotografije, zapisnike, programe, e-sporočila, prve osnutke in časopisne članke. V njih je pogosto ohranjeno prav tisto, kar se v poznejših pripovedih izgubi.

Tak arhiv je dragocen tudi zato, ker nas lahko popravi. Lastni spomin ni nezmotljiv. Tudi sami lahko pomešamo letnice, pozabimo sodelavca ali svoji vlogi nehote pripišemo večjo težo. Spoštovanje zgodovine zahteva, da enaka merila uporabljamo tudi zase.

Tudi sama sem spremljala, kako so zamisli in projekti, ki sem jih ustvarila ali pri njih sodelovala, začeli živeti svoje življenje. Včasih so se razvili v nekaj lepega in večjega. Drugič je njihova prvotna zgodba zbledela, skupaj z imeni ljudi, ki so jih postavili na noge.

Priznam, da me to še vedno kdaj zaboli. Za vsako zamislijo so ure razmišljanja, pogovorov, prepričevanja in dela, ki ga javnost nikoli ne vidi. Vendar me veseli, kadar ideja živi naprej in ohrani svoj namen.

Prav namen je pogosto najtežje prenesti. Zunanjo obliko dogodka lahko ponovimo razmeroma hitro. Za razumevanje, zakaj je bil zasnovan prav tako, pa potrebujemo več radovednosti. Iz katere potrebe je nastal? Komu je bil namenjen? Kaj naj bi dolgoročno spremenil?

Odgovori zahtevajo širino, ki jo pridobivamo z učenjem, izkušnjami, branjem in poslušanjem. Tudi s pogovori z ljudmi, s katerimi se ne strinjamo. Še posebej takrat, ko nam lahko povedo nekaj, česar sami nismo doživeli.

Ohranjanje dediščine je navsezadnje skupno delo. Muzeji, zbirke, društva in dogodki praviloma rastejo s prispevki številnih ljudi. Priznati delo predhodnikov in sodelavcev pomeni pošteno pokazati, na čem gradimo. Lastnemu prispevku s tem ničesar ne odvzamemo.

Tisti dan sem očetu rekla še nekaj:

»Zgodovino pišejo dejanja in delo. Tvoje je že vklesano v kamen.«

Morda sem nekoliko pretiravala. Hčere imamo do svojih očetov pač poseben odnos.

Toda za temi besedami stojim. Ko pogledam zbirko, muzej, ohranjene motocikle in leta dela za organizirano starodobništvo, vidim sled, ki je ne more izbrisati ena žaljiva beseda.

Zato danes »kontaminacijo« v tej zgodbi razumem po svoje: kot vnos ideje, znanja ali drugačnega pogleda v okolje, ki tega še ni poznalo. Kot nemir, zaradi katerega nekdo začne zbirati, povezovati, raziskovati in vztrajati, čeprav drugim pomen tega dela še ni jasen.

Sčasoma marsikaj od tega postane samoumevno. Muzej stoji. Zveza deluje. Vozila imajo priznan pomen. Za vsem tem pa so konkretni ljudje in odločitve, ki si zaslužijo pošten zapis.

Morda je prav zato moja najpomembnejša misel danes zelo preprosta: ustvarjaj, sodeluj in skrbno ohranjaj sled svojega dela. Zapiši tudi imena tistih, ki so hodili s teboj.

Tudi zgodba o tem, kako smo dediščino ohranili, je del dediščine.